Opustela, deževna in vetrovna pokrajina, praznina in tihota prizorišč ter klavrni obstranski liki, ki jim kraljujejo osrednji junak in predvsem krvava junakinja, ostra telesna izraznost, fatalistična karakternost in trdost sprevrženih razrednih odnosov, živalska spolnost, lažna morala in lomljenje kosti dušam. A kdor lomi kosti, lomi tudi svoje srce, in ni je močnejše osti, kot so petje, glasba in nekaj na noter obrnjenih razbitih verzov velikega barda. Pa že zatuliš v luno, medtem ko sediš v temačnem baru, kjer ti delajo družbo samo miza, nekaj stolov, crkujoča sveča, kozarec rdečega vina in devet igralcev, ki pripovedujejo zgodbo o Macbethu in njegovi hudičevki – v odgovor na vprašanje, kako da se ponoči ob polni luni ne obesiš na prvo vejo ali pa tja ne obesiš koga drugega. Tako je lažje in duši bolj koristno, svetu pa v ravnilo, kajti, če je ta že s tečajev, naj se čim prej prevrne, da bomo lahko začeli znova in našli ustreznejše koordinate za svoja hrepenenja.

Zasedba