Duncan Macmillan velja za enega najvznemirljivejših glasov sodobne britanske dramatike. Zase pravi, da se preko tem, ki jih obravnava v svojih delih, srečuje z lastnimi demoni in tesnobo, ki se zažira v današnjost morda bolj kot kdajkoli. Odtise eksistencialnosti njegove pisave lahko jasno zaznamo tudi v njegovi monodrami Vse sijajne stvari (Every Brilliant Thing, 2013), ki na neinvaziven način in subtilno spregovori o depresiji in samomoru ter si prizadeva vzpostaviti občutljivo ravnovesje med streznitveno izgubo in katarzičnim smehom. Monodrama Vse sijajne stvari ne obravnava situacije človeka, ki bi bil sam samomorilen, temveč se skozi oči otroka, mladostnika in odraslega dotakne bolj spregledane tematike, to je življenja z nekom, ki je samomorilen.