Letošnji festival je zaznamovala beseda, ki je tudi del uradnega poimenovanja festivala, namreč beseda »srečanje«. Tako smo to vsaj občutili člani žirije. In menimo, da bi v današnjem gledališču moral biti fokus prav na srečanju, druženju. Nismo bili priča samo izmenjavi mnenj med gosti in umetniki iz veliko različnih držav, temveč seveda tudi srečanju in konfrontaciji slovenskih gledališč med seboj. Ti dve sili ohranjata gledališki svet živ, kritičen in prožen.

Še posebej bi radi izpostavili tri predstave, saj se skozi njih vidi aktualno stanje naše družbe. In tako nam nudijo predstave odgovore na vprašanja: Kdo smo? Od kod prihajamo? Kam gremo? Tako lahko skozi avtorski projekt Republika Slovenija Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Maska vidimo kritični prikaz razvoja takrat še mlade Slovenije, njene prve rane, ki jih je doživela zaradi korupcije in politične manipulacije in s tem tudi mit o »domovini« in njenih herojih. Zelo aktualna za današnji čas je tudi uprizoritev Pred upokojitvijo Prešernovega gledališča Kranj. Na koncu predstave nas spreleti srh ob prerokbi v povedi »ti časi, ki se bodo vrnili«, še posebno, če jo umestimo v sedanje dogajanje in čas.
Predstava Učene ženske Slovenskega ljudskega gledališča Celje in Mestnega gledališča Ptuj pa se spusti globoko v analizo novih meščanskih slojev in jim iztrga njihovo omejeno, navidezno vsevedno masko.
Te tri predstave so posredno tudi simbol za široko polje izrednih uprizoritev in enako izrednih igralcev, ki smo jih lahko v teh dneh videli.
Za konec bi se radi zahvalili vsem umetnicam in umetnikom ter vsem ostalim sodelavcem gledališča in festivala, predvsem pa umetniški direktorici festivala, Alji Predan, za te izredno zanimive, inovativne in čudovite dni.