Odkar obstaja dramsko pisanje, so dramatiki uporabljali gledališče kot poligon za zastavljanje vprašanj o družbi: njeni naravi in seveda njenih pomanjkljivostih. Ibsen pa je, predvsem v dramah svojega zrelega obdobja, izpopolnil tako dramsko formo kot vsebino, s katero je nagovarjal meščansko javnost – ki še danes predstavlja prevladujočo gledališko publiko. Kot pravi Helen Shaw v recenziji najnovejše Ibsenove biografije, sta osnovna elementa njegove formule kriza v družini srednjega razreda in široko uporabna moralna dialektika. Melodramski naboj in škodoželjnost prvega omehčata vrlino in težavnost drugega. Takšna dramska struktura je tako ali drugače zaznamovala realistično dramo od Ibsena do današnjih dni.