Čarobno piščal (1791) je skladatelj ustvaril ob koncu svojega življenja in velja za najpogosteje izvajano Mozartovo opero ter hkrati bogati železni repertoar vsakega opernega gledališča. Ta opera je edino delo, ki ga je skladatelj v kratkem ustvarjalnem zamahu ustvaril za predmestno dunajsko gledališče Freihaustheater auf der Wieden in pri katerem je sodeloval z libretistom in igralcem Emanuelom Schikanedrom, producentom in direktorjem tega gledališča. Hkrati gre tudi za edino Mozartovo stvaritev, ki je zasnovana na tradiciji dunajskega Ljudskega gledališča (Volkstheater), na magičnih operah in tako imenovanih mehaničnih komedijah. Čarobna piščal je izrazito drugačna in netipična skladateljeva umetnina tudi v smislu same zgodbe, značajev in odrskih učinkov, hkrati pa tudi povsem logično nadaljevanje njegovega ustvarjalnega opusa s stališča obdelave tém, ki jih je spodbudilo obdobje razsvetljenstva. Operna zgodba namreč temelji na dramatizaciji vsebin o individualnem iskanju čustvene izpolnitve. Umetnina skozi pravljično pripoved spregovori o stanju v tedanji razsvetljenski družbi, ki je prinesla daljnosežne družbene spremembe. Polna domišljijskih prizorišč, fantazijskih elementov in magičnih talismanov pa vselej nagovarja tudi generacijsko zelo raznoliko občinstvo.