Ljubezen je pravzaprav iskanje govorice. Nenehno, stalno iskanje. Večinoma so nesporazumi v govorici ljubezni. Ko govorimo govorico ljubezni, se nam samo zdi, da jo govorimo, ker skoraj zmeraj govorimo govorico sebe; iz sebe, o sebi in zase; drugi je samo zvočilo nas samih: da se bolje slišimo in da se naš užitek ob poslušanju govorice sebe še poveča. Zato redko govorimo govorico ljubezni. Govorica ljubezni se razpira navzven, da bi odmevala znotraj, in se, podvojena, potrojena, početverjena, vrnila ven, k drugemu, spremenjena v uho. Govorica sebe uporablja zunanje, da bi se kopičila znotraj; z izruvanimi ušesi boža vamp svoje v neskončnost govoreče samozadostnosti. Govorica ljubezni je most, govorica sebe zid.
Govorica ljubezni, pravzaprav njen celofanasti nadomestek, uporablja jezik, ki prihaja od zunaj. To je jezik naučenega dobrikanja, božanja v rokavicah priučenosti in preračunljivosti, sklicuje se na božje in medspolno pravo; je jezik patriarhalne ekonomije in solipsističnega superkapitalizma. Ta jezik ne boža zares in zares ne reže. Koža tega jezika je spolzka: po potrebi hladna, po dobičku vroča, večinoma mlačna in hrapava. Želodec takšnega jezika je neobčutljiv, srce luknjasto.
Govoriti o ljubezni in govoriti ljubezen.
Govorica ljubezni si ne jemlje glasu, ona, morda, daje glas. Govorni organ govorice ljubezni je uho. Tisto zunanje, pa tudi tisto notranje, ki daje slišanemu prostor, da se razraste, da šele tam zapoje. Zapoje z glasom milovanja in tudi, včasih istočasno, z glasom noža, topega in skrhanega, da reže in tudi trga: ko hoče ljubezen do kosti. Ali od kosti.
Včasih so naši (najini) jeziki – jeziki držav in narodov – zgolj preplašen beg pred govorico ljubezni. Ali pa si mislimo (misliva), da so jeziki že govorica ljubezni, in se jih, ker ljubezen v govorici naših jezikov vseskozi uhaja, bolj in bolj oklepamo (oklepava). In potem preziramo vse ostale jezike in jih začnemo sovražiti. In včasih, vse prepogosto, tudi moriti. Ker naši jeziki so le tu in tam tudi govorica ljubezni.
In početi ljubezen.