Belgijski multidisciplinarni umetnik Jan Fabre (1958) je ena najprovokativnejših, pa tudi najvplivnejših osebnosti v svetu sodobne umetnosti. S svojim ateljejem, laboratorijem in gledališčem trdno zasidran v domačem Antwerpnu je odločilno sooblikoval številna umetnostna področja, od likovne umetnosti do performativnih praks, plesnih in gledaliških zvrsti po vsem svetu. Pri nas že od osemdesetih let gostuje z odmevnimi predstavami in imel je tudi več razstav. Monodrama Nočni pisec je prva Fabrova uprizoritev v slovenskem jeziku.

V monodramo je vključil odlomke iz svojih Nočnih dnevnikov (pri nas so izšli njegovi Nočni zapisi 1978‒1984) in dramskih besedil. Osredotočajo se na podobe nezadržnega prepletanja umetnosti in življenja, na strast in ustvarjalnost, na užitek in bolečino. V prvem delu gre za formiranje mladega umetnika, potem pa se sicer vseskoz intimni in osebni zapisi prelijejo v širše razmišljanje o svobodi in mejah človeške izkušnje in angažmaja. Po Fabru umetnost presega polje estetskega in idejnega, je veliko več in veliko manj od tega. Po eni strani sega umetnik v sfero božanskega, po drugi pa v vsako celico lastnega telesa. Umetnost je vseprežemajoča, zanjo daješ kri, navzoča je v solzah in potu, v vsaki snovi, ki jo telo izrablja v svojem naporu. Zato umetnik ves čas živi na robu, je »sveča, ki gori na obeh koncih«, kot ga svari okolica. Na njegovo vročično lakomnost, na drznost in strahove, na napore, muke in strast gleda Fabre tudi s svojevrstnim humorjem na lastni račun. Obenem si brez pomislekov vzame svobodo, da ustvari svojo osebno vero:

Raziskovanje in osvobajanje telesa je sveta dolžnost. V gledališču in v vizualni umetnosti.
Moj katekizem:
Umetnost je oče.
Lepota sin.