Valentina Turcu, koreografinja, režiserka in vsestranska ustvarjalka v prostranem vesolju gledališča, je svojo izkušnjo med ustvarjanjem glasbene, dramske in plesne predstave Nanine pesmi opisala kot povsem drugačno vstopanje v svet domišljije, ki se spleta v dialogu med dedkom in vnukinjo. Osrednjo gonilno silo predstave vidi prav v ljubezni: »Ljubezen, ki jo še danes čutimo do Franeta Milčinskega - Ježka, ljubezen, ki jo je on čutil do svojega ustvarjalnega poslanstva, ljubezen, ki je v vsaki njegovi besedi jasna, nesebična in čista do njegove vnukinje Nane, ljubezen, ki je otroška, realna in človeška ter vsem nam tako ultimativno potrebna. Vsi prizori, ki se vrstijo v predstavi, so tako na vse mogoče načine povezani z ljubeznijo. Želela sem ustvariti čarobno, poetično, subtilno predstavo. Kot nekakšen sprehod po spominih v popolnoma novem gledališkem žanru. Presenetilo me je to, da me je med ustvarjanjem prizora za prizorom predstava preoblikovala kot ustvarjalko, predstava je soustvarjala svoje Vesolje in nas prebujala s številnimi sporočili.«