Kot nakaže že njen naslov, drama v središče dogajanja postavlja upornika, »oporečnika«, celo »odpadnika«, kar je bilo mogoče v brbotajočem družbenem vzdušju zgodnjih 80. let, zaznamovanih z naraščajočimi napetostmi do sistema, brati kot precej neposredno sporočilo. Četudi je Jančar takrat in tudi pozneje poudarjal, da v svojem literarnem ustvarjanju ne želi izražati kakršnih koli političnih stališč, je krstno postavitev vseeno spremljal širši »kontekst pričakovanj«. Po eni strani je Jančar sodil med kritične intelektualce, ki so imeli tudi takšne ali drugačne težave z režimom (tri mesece je preživel v zaporu, ko je tudi začel pisati odmevni roman Galjot, ki je nato izšel leta 1978), po drugi strani pa je bil to seveda čas »političnega gledališča« ter prelomnih trenutkov (tako po obravnavanih tematikah kot po estetskih postopkih) v slovenskem in tudi jugoslovanskem gledališkem prostoru. Med drugim z dramami, kot sta bili Osvoboditev Skopja in Karamazovi Dušana Jovanovića, ali pa znamenito uprizoritvijo Missa in a minor v režiji Ljubiše Ristića. Krstna uprizoritev Jančarjevega dramskega prvenca je – verjetno tudi po zaslugi (po pričevanjih sodeč) mojstrske igre Radka Poliča v naslovni vlogi – naletela na naklonjen sprejem. In kljub temu, da je dogajanje v Disidentu Arnožu postavljeno v zgodnje 19. stoletje (na začetku besedila piše: »Lahko se dogaja leta 1830.«), je občinstvo v njem prepoznalo marsikatero aktual(istič)no bodico ali aluzijo na sodobnost. Predstava je obveljala za pomemben kulturni dogodek.