Ruski pisatelj in dramatik ukrajinskega rodu Nikolaj Vasiljevič Gogolj (1809–1852) je izhajal iz obubožane plemiške družine. Želel je postati igralec, vendar je že na prvi avdiciji pogorel in je opustil misel na igralstvo. Dokler se ni popolnoma posvetil književnemu ustvarjanju, je bil kratek čas državni uradnik, nato profesor na dekliški visoki šoli in kasneje profesor zgodovine na univerzi. Njegove prve novele so še izrazito romantične, polne poetičnosti, bujne fantastike in grotesknih prizorov. Realizmu se je približal z nizom novel iz peterburškega življenja, Peterburškimi povestmi, te vključujejo novele Nevski prospekt, Nos, Plašč, ki s poudarjeno moralno in socialno tendenco opisujejo male ljudi, uradnike in visoko birokracijo.
Pomembno mesto med Peterburškimi povestmi ima novela Plašč, v kateri je humorno in sočutno oblikoval lik bednega malega uradnika. Ta je vse življenje delal, a je kljub temu živel revno življenje. Novela Plašč je bila v tistem času glasna kritika socialnih in moralnih krivic. Svoj kritični odnos do ruskega življenja je Gogolj še ostreje izrazil v komediji Revizor, kjer je razkril podkupljivost, lenobo, omejenost in pokvarjenost podeželskega uradništva, in v romanu Mrtve duše, ki je obtožba carizma in razmer v carski Rusiji.
Gogolj, mojster pronicljive družbene satire, v noveli Plašč zariše lik Akakija Akakijeviča, skromnega in marljivega nižjega uradnika, kot arhetip čistosti znotraj neizprosnega hierarhično pogojenega zbirokratiziranega sveta. V izčrpnem in bridkem izrisovanju anomalij ruske meščanske konvencije se antiheroj Akakij kaže kot absolutni antipol bolestnemu povzpetništvu, površinskemu potrošništvu in obsedenosti s pozicijo moči. Komični Akakij v tragični družbi, ki presunljivo natančno spominja na današnjo, za vselej ostane nerazumljen. Tragikomična je protagonistova usoda, zaskrbljujoče tragičen, če ne že farsičen, pa ostaja manko empatije do vsega, kar odstopa od kanona jalovega družbenega povprečja.
Imamo neizmeren dar za to, da vse, kar je, pretvorimo v nepomembno. (N. V. Gogolj)
Takšno branje Gogoljeve predloge zasleduje glasbena dramatizacija, ki išče inspiracijo v formi glasbenega gledališča (Musiktheatra). Glasba je eno temeljnih izraznih sredstev in teče skorajda skozi vso uprizoritev, bodisi kot podlaga bodisi kot niz songov, ki mestoma prevzemajo poglavitno vlogo naracije.